Do kraljevega gradu se je nemogoče prebiti, če si tega kralj sam ne želi. Nenavadni vladar je na svoj rojstni dan velel spustiti vhode v labirint, ki vodijo do grajskih vrat, če popotnik pravilno odgovori na jezikovno uganko. Sigurd je poprosil sosedova brata, naj se namesto njega podata vanj z željo, da mu prineseta čarovir. To je neznana snov, ki zelo smrdi, njemu pa bi vrnila moč. Svetoval jima je, naj ne hodita samo naravnost. S tem bi dobila možnost zaiti v začarane gozdove, kjer rastejo starodavna drevesa (sekvoje, magnolije, opičji kruhovci, volemije …).

Preberi celo zgodbo

Točno ob 5.55 je začelo bobneti, mogočne skale pred čarovnikovim stolpom so se začele lomiti in pokazala se je luknja v skalnati steni,
nad njo pa napis:

Ob največjem prazniku Gindurcev, svojem rojstnem dnevu,
vam dovoljujem enkratni vstop v skrivni labirint.

Množice Gindurcev, večinoma bradatih moških, so začele vstopati v neznano. Nenadoma se je zaslišal nezemeljski glas: »Miakia, tli bunis kridos mina okrun!« Ljudstvo je prestrašeno obstalo in se
oziralo nazaj. Nekateri so se od strahu razbežali, drugi so se polulali v hlače, nekateri so padli v nezavest.

Preberi celo zgodbo

Tun je bil visok; če si hotel videti celega, si moral glavo krepko usločiti na vrat, pri čemer si moral paziti, da se ti ni zaskočil. Konec koncev ga niso zaman nazivali dolgin in velikan. A Tun je bil v primerjavi z drevesi le droban, neznaten, skorajda neviden rižek. Drevesa so imela močno, debelo lubje, ob katerem bi si tudi najbolj predrzni zajci polomili prednje zobe. V obsegu pa so merila toliko, da jih ducat Ribov in Tunov ne bi objelo. Slednjima so oči skoraj popadale iz jamic, saj si niti v sanjah nista predstavljala, da v Gindurju obstaja kaj tako strašljivega.

Preberi celo zgodbo