Drevesne vrste

V kraljestvu Gindur se razprostira sedem začaranih gozdov, v katere zaradi prečudnega razloga ne more vstopiti kar vsak. Vanje pa je dovoljeno vstopiti glavnima junakoma, ki se čudita nekaterim drevesnim vrstam, za katere še nikoli nista niti slišala: sekvoja, kruhovec, volemija, drevo zmajeve krvi, tj. živi fosili. Drevo, za katerega rečemo, da je živi fosil, je po svoji zgradbi zelo podoben vrstam, ki jih poznamo samo po fosilnih ostankih.

VOLEMIJA ali rastlinski dinozaver je drevesna vrsta, stara približno 200 milijonov let. Preživela je 17 ledenih dob! Do leta 1994 so o njenem obstoju sklepali le s pomočjo fosilov, dokler je ni v avstralskem narodnem parku Wollemi po naključju odkril vodnik David Noble. Rastlino so nemudoma zaščitili kot ogroženo vrsto. V nahajališču, ki je zaradi zaščite dreves skrbno varovana skrivnost, so našli približno 100 dreves te vrste. Uspešno so jo razmnožili, tako da se danes prodaja kot notranja ali zunanja rastlina, ki na prostem lahko zraste do 40 m v višino.

Volemija  

ORJAŠKA SEKVOJA ali mamutovec je vrsta drevesa iz rodu Sequoiadendron, ki lahko zrase v višino prek 75 m in v obseg 29 m, doseže pa lahko več tisoč let starosti. Ima rdečerjavo, do 60 cm debelo skorjo, ki je globoko razbrazdana ter odporna proti ognju. Iglice so kratke, 3-6 mm dolge, zašiljene ter v prečnem prerezu trikotne. Največja med njimi je sekvoja z imenom “general Sherman”. Visoka je 83 m, njen obseg v prsni višini znaša 24,11 m, stara pa je med 2200 in 2600 leti. Drevo tehta približno 2030 ton. Tako si lažje predstavljamo, med kakšnimi velikani sta se morala prebijati naša junaka.

 

MAGNOLIJA je čudovito starodavno drevo, ki spomladi zažari v vsej svoji lepoti. Po dolgi sivi zimi se kmalu za prvimi spomladanskimi čebulnicami odprejo prekrasni cvetovi številnih magnolij. Med magnolijami najdemo drevesa najrazličnejših velikosti. Velikocvetna magnolija je zimzeleno drevo, ki zraste do 25 m v višino. Bleščeči listi in veliki beli cvetovi so čudovit dodatek za vsak dovolj velik vrt. Cvetijo skozi vse poletje.

 

OPIČJI KRUHOVEC ali Baobab je drevo, ki rodi velike zelene ali rjave podolgovate sadeže. Trda zunanja lupina sadežev ščiti mehko notranjost, kjer so semena v obliki ledvičk in mehka sredica bele barve. Sadež na drevesu dozori, se posuši in odpade. Drevesa opičjega kruhovca naravno uspevajo v Afriki, na Madagaskarju in v Avstraliji.

Njihova krošnja je večino leta brez zelenila, njihova debela napihnjena debla hranijo vodo za sušni del leta. Nekatera debla so celo tako debela, da v njih živijo ljudje.

Iz plodov drevesa opičjega kruhovca se uporabi tako mehko sredico za moko, kot tudi semena za pridobivanje olja. Semena se prav tako lahko posadi in uporabi razmnoževanje ter vzgojo novih mladih dreves. Uporabni deli drevesa so tudi listi, korenine in lubje, a korenine in lubje le redko pridobivajo, saj s tem poškodujejo drevo, ki lahko zaradi tega odmre. Korenine in listje raje pridobivajo namensko iz novo vzgojenih dreves iz plodov.

 

ZMAJEVO DREVO lahko najdemo v Los Vinosu na otoku Tenerife, ki je del Kanarskih otokov; njegova starost je ocenjena med 650 in 1500 leti. Ime je dobilo iz mitov – Herkul je moral iz vrta Hespérides prinesti tri zlata jabolka. Čuvaj tega vrta je bil tristoglavi zmaj in ko ga je Herkul ubil, je njegova kri odtekla po zemlji, kjer so začela rasti zmajeva drevesa. Ko zarežemo v deblo, na plano priteče rdeča tekočina – zmajeva kri. Sorodna drevesa rastejo tudi na otoku Socotra in v Jemnu.

 

SLONOVA NOGA je rastlina, ki ima zelo zanimivo obliko. Druga imena ta rastline so zavitolistna bokarneja ternolina. Olesenelo steblo te rastline spominja na steklenico, v kateri je shranjevana voda in hranilne snovi, ki omogočajo rastlini preživeti dolga obdobja suše. Listi slonove nogespominjajo na liste južne kijevke, s katero je v sorodu. Rastlina je lahka za gojenje in je tudi primerna za gojitelje začetnike. Slonova noga prihaja iz južne Mehike.

Slonova noga je primer imena, ki je bolj značilnost rasti, kot resnično ime posameznih rastlinskih vrst. Gre za primer pojava odebelitve rastline pri tleh. Take primere najdemo tudi pri nas ponekod na Krasu, pri puhastem hrastu in še kaki naši drevesni vrsti. Gre torej za pojav, ko se deblo pri tleh močno odebeli in potem navzgor ostaja več ali manj enako debelo.

 

VIRI: