Tun je bil visok; če si hotel videti celega, si moral glavo krepko usločiti na vrat, pri čemer si moral paziti, da se ti ni zaskočil. Konec koncev ga niso zaman nazivali dolgin in velikan. A Tun je bil v primerjavi z drevesi le droban, neznaten, skorajda neviden rižek. Drevesa so imela močno, debelo lubje, ob katerem bi si tudi najbolj predrzni zajci polomili prednje zobe. V obsegu pa so merila toliko, da jih ducat Ribov in Tunov ne bi objelo. Slednjima so oči skoraj popadale iz jamic, saj si niti v sanjah nista predstavljala, da v Gindurju obstaja kaj tako strašljivega.

Nenadoma se je začelo temniti in Ribu so med hitro hojo popustili živci: »Ta drevesa se premikajo! Njihove veje so kot roke, ki se zapletajo v moje lase!« Tun je molčal, a se je strinjal z malim. Osel je rezgetal in se bal za svoje uhlje. Že drugič jih je nekdo, ki ni bil ne Tun in ne ljubljeni Rib, nesramno povlekel. Nista vedela, kod hodita, saj je bila pokrajina povsod enaka – enaka debla z enakimi koreninami so poseljevala tla.

Nikjer ni bilo nobene smeti, grmička, rožice, koče ali človeka, ki bi ga lahko vprašala, kako se rešiti iz te godlje. Zdelo se jima je, da se vrtita v krogu, da sta v začaranem gozdu, da se ne bosta nikoli več vrnila k Sigurdu, da je konec z njima, ko se je pred njima pokazala drobna, mila deklica z dvema svetlima kitkama. Oblečena je bila v rdečo oblekico in v rokah je držala košarico gozdnih jagod.

Napisal Kraljestvo Gindur
Gindur je svet, poln skrivnosti. Vanj še ni vstopil tujec in iz njega še ni izstopil noben Gindurec.