Točno ob 5.55 je začelo bobneti, mogočne skale pred čarovnikovim stolpom so se začele lomiti in pokazala se je luknja v skalnati steni,
nad njo pa napis:

Ob največjem prazniku Gindurcev, svojem rojstnem dnevu,
vam dovoljujem enkratni vstop v skrivni labirint.

Množice Gindurcev, večinoma bradatih moških, so začele vstopati v neznano. Nenadoma se je zaslišal nezemeljski glas: »Miakia, tli bunis kridos mina okrun!« Ljudstvo je prestrašeno obstalo in se
oziralo nazaj. Nekateri so se od strahu razbežali, drugi so se polulali v hlače, nekateri so padli v nezavest.

Preberi celo zgodbo

Tun je bil visok; če si hotel videti celega, si moral glavo krepko usločiti na vrat, pri čemer si moral paziti, da se ti ni zaskočil. Konec koncev ga niso zaman nazivali dolgin in velikan. A Tun je bil v primerjavi z drevesi le droban, neznaten, skorajda neviden rižek. Drevesa so imela močno, debelo lubje, ob katerem bi si tudi najbolj predrzni zajci polomili prednje zobe. V obsegu pa so merila toliko, da jih ducat Ribov in Tunov ne bi objelo. Slednjima so oči skoraj popadale iz jamic, saj si niti v sanjah nista predstavljala, da v Gindurju obstaja kaj tako strašljivega.

Preberi celo zgodbo